Manove paše
Čebelarstvo z dušo in srcem že od leta 1997.
Gozdne paše:
Za čebele je v Sloveniji najpomembnejša gozdna paša, ki je obenem najpomembnejši vir njihove hrane. To je razumljivo, saj je več kot polovico površine Slovenije pokrite z gozdovi. Glavni viri gozdne paše, kjer čebele nabirajo mano oz. medeno roso so jelka ali hoja, smreka, macesen, bor, hrast, javor v manjši meri pa tudi več drugih vrst dreves. Mano ki je osnovna surovina za gozdni med izločajo različne vrste ušic in kaparjev.
Najpomembnejše drevesne vrste za čebelarstvo so:
Smreka
Smreka (Picea abies L.) je drevo, ki je zelo pomembno predvsem zaradi obilnih količin mane, ki jo izločajo različne vrste ušic in kaparjev. V nasprotju z jelko (hojo) ima smreka plitve korenine, kar je morda vzrok, da med poletno vročino in sušo v juliju in avgustu praviloma neha mediti.
Meseca, pomembna za medenje smreke, sta predvsem maj in junij. Najpomembnejši povzročitelji medenja na smreki so: veliki smrekov kapar (Physokermes piceae Schrk.), mali smrekov kapar (Physokermes hemicryphus Schrk.), velika črna smrekova ušica (Cinara piceae Panz.), rdečerjava puhasta smrekova ušica (Cinara pilicornis Htg.),v manjši meri pa še zelenoprogasta smrekova ušica (Cinara cistata Bckt.), sivozelena lisasta smrekova ušica (Cinara pruinosa Htg.), močnopuhasta smrekova ušica (Lachniella costata Zett.). Smrekov med je v tekočem stanju rdečkastorjav in precej gost. Ima okus po smoli.
Veliki smrekov kapar oz. velika smrekova lekanija, (Physokermes piceae):
Največkrat ga najdemo na robovih gozda ali posamično rastočih smrekah. Ugajajo mu predvsem toplejše in zavetne lege zato ga praviloma ni na višjih legah npr. Jelovici ali na Pohorju.
Velik je 5-6mm, sprva je rdečkaste barve, kasneje pa postane rjav, obdan je z trdnim hitinastim mešičkom, je nepravilne okroglaste oblike. Najpogosteje ga najdemo v pazduhah prejšnje letnih vejic, kjer sesa posamično ali v manjših skupinah. Ličinka, ki je prezimila začne že v času cvetenja mačic sesati drevesni sok. Torej že meseca marca. V mesecu aprilu lahko zaznamo bele voščene nitke, ki kukajo izza lusk (to je znamenje, da se bo na tem mestu razvil kapar). Izločajo samo samice, ki konec aprila merijo že 2-3mm, v tem času se z lahkoto ugotovi kakšno bo medenje. Na vrhu izločajo kapljice, ki so vedno večje, včasih celo večje kot žival sama in doseže vrhunec v prvi polovici maja. Barva živalce se iz rdečkaste postopoma spreminja v rjavo kar je znak da se stara in postaja spolno zrela. Samčki ki so prilezli iz ščitnikov na iglicah živijo le nekaj dni in poginejo kmalu po oploditvi samic. Samička začne pod svojim okriljem leči jajčeca (medenje v tej fazi pojenjuje), po izleganju samica pogine, mešiček se spremeni v dokončno rjavo barvo, medenje takrat popolnoma preneha. Junija v zavetju mešička dozorevajo rdečkasto-vijoličasta jajčeca, (od nekaj sto do nekaj tisoč), iz njih se izležejo ličinke velike od 0,6 do 0,8mm, so ovalne oblike, ploščate, rumenorjave do rumeno-rdeče barve. V juliju in avgustu zapustijo mešiček in se razlezejo po vejici. Samičke se skrijejo v najbližjo rogovilico za lusko, samčki pa se pritrdijo na iglice nekje v bližini rogovilic. Tako prezimijo, zimske izgube pa so lahko celo do 80%.
Mali smrekov kapar oz. mala smrekova lekanija, (Physokermes hemicryphus):
Samičke so precej manjše od prej opisanega velikega kaparje. Mešički so okroglasti in merijo v premeru 1,5 do 4mm. Razvoj ima enak kot sorodnik veliki kapar!Pojavlja se vse od nižina pa vse do zgornje drevesne meje. V nižinah je pogostejši na smrekah v slabšem fiziološkem stanju, v višjih legah pa mu bolj ustrezajo zdrave in hitro rastoče smreke. Razvija se 3-4 tedne za velikim. Ko se konec maja ali v začetku junija ščitki obarvajo svetlorjavo, takrat samičke dosežejo spolno zrelost in izločajo največ mane. Medenje malega kaparja se prične v nižinah in se nato pomika proti višjim legam, vse do zgornje drevesne meje, zaradi klime in vegetacije. Na vsake 2-3 dni se medenje pomakne za 100m nadmorske višine višje in paša na najvišjih legah lahko traja do sredine julija. Paša je izdatna in dokaj zanesljiva, zlasti na višjih nadmorskih višinah, to pa predvsem zaradi malenkost nižjih temperatur, ker ga vročina nad 25 stopinj celzija takoj ubije.
Rdečerjava puhasta smrekova ušica, (Cinara pilicornis):
Odrasle samice so rdečerjave ali rahlo rjave barve, včasih vendar redko tudi sivozelene, prilagojene barvi skorje. Na hrbtu imajo dve vzdolžni progi. Po celem telesu so bolj ali manj prekrite z belo volno.
Odrasle samice merijo v dolžino okoli 3mm. Zarodnice so temnejše od svojih potomk. Izležejo se iz prezimljenih jajčec v začetku aprila. ko se pojavijo majski poganjki jih takoj naselijo in začno ustvarjati nove kolonije. Tretja generacija je po večini krilata, s tem da se tudi v kasnejših generacijah pojavljajo krilati osebki. Krilati osebki se razrojijo po novih majskih poganjkih in ustvarjajo vedno nove kolonije. Ko se začne razvijati četrta generacija, to je po navadi v začetku junija, takrat se pojavi prvo medenje.
Obisk mravelj je navadno slab, zato toliko bolj na svoj račun pridejo čebele. Največ mane izločita četrta in peta generacija. Tudi tu medenje kasni, prične v nižini in se pomika do zgornje meje rastišč smrek, preneha pa ko olesenijo majski poganjki, takrat ušice ne morejo več sesati. Zadnja generacija je jacerodna. Spolno zrele samice se lahko prepozna po belem voščenem obročku na zadku. Jajčeca odlagajo na vrhove iglic na majskih poganjkih.
Velika črna smrekova ušica, (Cinara piceae):
V vseh stadijih razvoja je črnosiva, stegna nog ima rumena do oranžna. Odrasli osebki so precej veliki in merijo od 5 do 6 mm. Ušice sesajo na dve do triletnem lesu ni pa redko ko se pojavijo celo na deblu. Kolonije so zelo številčne tudi več tisoč osebkov. Naseljene na koncih vej so čebelam dostopne in čebele jih rade obiskujejo. Paša je kratkotrajna vendar zelo izdatna. Med črne ušice povzroči takojšnjo kristalizacijo, lahko že v satju. Črna ušica je razširjena od nižine pa do zgornje drevesne meje.
Jelka ali hoja:
Navadna jelka (Abies alba Mill.) je zelo pomembna vrsta za čebelarstvo, predvsem zaradi obilnega izločanja mane različnih vrst ušic in kaparjev. Izrazito dobre hojeve letine (hoja = jelka čebelarski izraz) so sicer redke, vendar obilnejše kot na katerikoli drugi rastlini. Najpomembnejši proizvajalci mane se pojavljajo predvsem v mesecu juliju in avgustu. To so: zelena hojeva ušica (Cinara pectinatae Noerdl.), velika rjava hojeva ušica (Todolachnusabiet icola Chol.), brstna hojeva ušica (Mindarus abietinus Koch) in mali hojev kapar (Physokermes hemycrypus Dalm.). Medenje jelke se pojavlja vsako leto, le da je to medenje v slabih letih močno odvisno od lege jelovih sestojev, kakšnim zračnim tokovom so izpostavljeni ter kakšne so nočne temperature na teh predelih. Območja, kjer nočna temperatura pogosto pade pod 13 st. C ali celo 10 st. C, niso primerna.
Zelena hojeva ušica,(Cinara pectinatae):
Spada v družino lahnid in je najpomembnejša povzročiteljica mane na jelki. Živi na eno do štiri leta starih vejah. Sesa ob vznožju iglic in je zelo podobna iglici sami, tako, da jo je zelo težko opaziti.
Odrasle živalice so dolge od 3-6mm, večinoma so brez kril, šele jeseni se pojavi spolna generacija v kateri je okoli 5% krilatih samčkov. Zelena hojeva ušica ima rdeče oči, telo je podobno klopu le da je manjše. Na hrbtu ima vzdolžno temno zeleno črto in dve svetlejši tako da je zelo podobna iglici jelke. Zimska jajčeca so prilepljena na iglice in so temnozelene barve. Iz prezimljenih jajčec, ki so dolga okoli 1,5mm se glede na nadmorsko višino in vremenske razmere izležejo od začetka marca do konca aprila ličinke zarodnic. Velike so komaj 1mm. Po 6-8 tednih dosežejo velikost 6mm. Ta in naslednje generacije se razmnožujejo nespolno, kar pomeni, da so samičke živorodne. Prva generacija se koti od začetka maja do začetka junija. V posameznih primerih lahko ena samička skoti do 100 osebkov, po raziskavah je povprečje okoli 20 osebkov na ušico, in to je že zelo dober obet za bogato pašo.
Vsaka naslednja generacija ušic je manj plodna kar pomeni da naslednji rod skoti le po 10 osebkov ali še manj. Pojavi se lahko do 7 rodov vendar je vsaka generacija manj plodna. Za množično razmnožitev so odločilnega pomena faktor razmnoževanja in vremenske razmere. Konec junija ali v začetku julija se pojavijo krilate samice, ki so zelo občutljive saj jih že močan veter in močan dež pobije na tla kjer poginejo. V septembru ali oktobru se pojavi zadnja spolna generacija ušic. Krilati samčki oplodijo samičke, ki po oploditvi izležejo do 20 zimskih jajčec. Praviloma jih posamič pritrdijo na spodnjo stran iglic, kjer prezimijo in spomladi začno nov zarod. Spomladi se po raziskavah ličinka izleže le iz vsakega drugega jajčeca, po zelo hladnih zimah pa celo iz vsakega petega ena. Vsekakor velja da so za dobro medenje potrebna številna zimska jajčeca vendar pa to ni odločilen pogoj.
Brstna hojeva ušica, (Mindarus abietinus):
Živi na majskih poganjkih in je v bistvu gozdna škodljivka. Je majhna bledo zelene barve, prekrita z belimi voščenimi nitkami. Napadeni poganjki se krivijo zaradi intenzivnega sesanja in včasih celo odmrejo ali pa zelo zaostanejo v rasti. Ušica izloča mano v času ko so majski poganjki veliki 3-5cm, mana je brezbarvna in precej redka, medenje traja 7-10 dni donosi pa so lahko okoli 1kg na dan.
